Dolgo sem mislila, da je osebna rast nekaj, kar pripada ljudem, ki hodijo na seminarje, berejo debele knjige z motivacijskimi naslovi in vstajajo ob petih zjutraj. Sama sem bila bolj skeptična. Nisem verjela, da se lahko človek res spremeni. Potem pa se je zgodilo življenje. Prvi resen izziv, prva prava izguba, prva odločitev, ki je zahtevala, da se zazrem vase.

Začela sem počasi, z majhnimi spremembami. Nehala sem ugajati vsem. Začela sem poslušati, kaj jaz potrebujem, kaj mene navdihuje. In kar naenkrat se je svet začel spreminjati. Ne zato, ker bi se res spremenil, ampak ker sem ga jaz drugače gledala. Osebna rast ni bila več oddaljen cilj, temveč del vsakdanjih odločitev.

Danes verjamem, da osebna rast ni privilegij, temveč odgovornost. Da rastemo, ko si dovolimo čutiti, dvomiti, spraševati, rasti – počasi, nepopolno, a iskreno.

Eden največjih uvidov, ki sem jih dobila na poti osebne rasti, je bil ta, da ne potrebujem dovoljenja drugih, da živim po svoje. Preveč časa sem posvečala temu, kaj si drugi mislijo, ali sem dovolj, ali delujem pravilno. In ta nenehna potreba po potrditvi me je utrujala bolj kot katerakoli fizična naloga. Ko sem se začela spraševati, kaj si res želim, kaj me veseli in kaj me izčrpava, so se začele odpirati poti, ki jih prej sploh nisem videla.

Osebna rast ni vedno prijetna. Včasih pomeni, da izgubiš ljudi, ki niso več del tvoje poti. Da zapustiš službo, ki ti jemlje energijo, ali da si priznaš, da si že predolgo na avtopilotu. A hkrati s sabo prinese tudi občutek svobode, avtentičnosti in notranjega miru.

Zame osebna rast pomeni, da si vsak dan znova prizadevam biti bolj prisotna. V odnosih, v svojem delu, v stiku s sabo. Ni vedno lahka pot, a je resnična. In ko se ozrem nazaj, vem, da je bila vsaka solza, vsak korak v neznano, vredna tega, da danes bolj stojim v svoji koži.…